Bog ima za vsakega od nas poseben načrt, za vsakega prav posebno poslanstvo. Ko ga izpolnimo, nas nauči ukloniti se in se izročiti Njemu - umreti. Tega, kdaj, kako in kaj, ne ve nihče, razen On.
Danes sem spoznala, kako je čas življenja na Zemlji dragocen, ker ne vemo, kako veliko ali malo nam je še ostalo.
Pogrebi mi velikokrat dajo misliti. Hvaležna sem temu fantu, ker mi je s svojim pogrebom dal še poslovilno darilo. Opomnil me je na moj neizčrpen in vedno zanesljiv vir energije.
Velikokrat, ko se zjutraj zbudim in pogledam v nebo, si rečem: živjo Bog! Poklonil si mi še eno lepo jutro? Super! Torej moje poslanstvo tukaj še ni izpolnjeno? OK, torej se danes izpolnjevanje s polnim zaletom nadaljuje. Hvala!
Ljudje potrebujejo tisto pozitivno energijo. Potrebujejo spodbudno besedo, objem, nasmeh, kdaj tolažbo. Hvaležna in vesela sem, da in ko to lahko komu ponudim.
Verjamem, da je moje poslanstvo in poslanstvo mnogih, da prinašamo luč. Niso pa te luči vedno vsi veseli in tu je bistvo mojega izziva - vsi smo samo ljudje. Vsi smo samo ljudje... in Bog nam je dal luč, da svetimo tistim, ki si želijo v temi kaj videti.
Ko sem se iz pogreba vrnila domov, sem objela bratca in sestrico, pozdravila mamo in šla pomagat v hišo. Lepo je spoznanje, da sem tukaj ravno jaz z ravno pravšnjim, točno določenim poslanstvom. Da je prav da sem tukaj. Da se je On tako odločil.
