Nekaj dni nazaj sem se v trenutku obupa odločila, da moram NUJNO na zrak. Kamorkoli, zdaj. Ven.
Ta
grad je kar priljubljena destinacija nekaterih domovcev, jaz pa sem
bila tam le enkrat, zato sem se odločila, da kraj malo bolje raziščem.
Takrat sem prišla nekje do polovice poti. Ker je bila že skoraj tema,
ker so me že malo bolela stopala in ker me je bilo strah sumljivih šumov
v grmovju, sem se obrnila in šla nazaj, a si obljubila, da nekoč pridem bosa. In danes je bil dan ravno pravšnji.
Po potka je bila prijetna, okrog gozd, vsake toliko je kaj poskočilo v
grmičevju. Treba je pozorno gledati, po čem stopaš, ker se ti hitro kaj
zapiči v podplat. Hodila sem in hodila, pot mi je bila vedno manj znana.
Ustavila sem se in obrnila, nakar zagledam grad na sosednjem hribu!
Joj, sem si rekla...kmalu se bodo začele učne ure, bolje da grem, da se
še bolj ne izgubim.
Obrnila sem se in šla nazaj. In kar naenkrat je bil pred mano!
Kdo bi si pod imenom 'grad' predstavljal kakšno mogočno utrdbo, a to so
tu le še ruševine. Je pa zelo lep razgled in tudi lep prostor, da tvoje
misli poletijo. Mogoče za branje poezije.
Ko
sem se lepo razgledala, sem se vrnila v Vipavo. To je res kraj nekega
notranjega pomirjenja. Po mojem me bojo moje bose noge kmalu spet zanesle tja gor...
