Ne maram dežja. Ko temni oblaki
zakrijejo sonce, sem tudi sama vedno bolj žaslotna... Ko dežuje, oblaki
jočejo. Njihove solze padajo name, da sem vsa mokra. Mokri so moji
lasje, mokra obleka, nahrbtnik in prsti na nogah. Njihova žalost pada
name, in tako sem žalostna tudi sama. In zebe me.
Ko pa spet posije sonce, sem vedno vesela.
Mogoče
je tudi zato tako na tem svetu. Imamo temne oblake, da se veselimo
sonca? Imamo mokroto, da se veselimo suhih oblačil? Imamo mraz, da se
veselimo tople peči? Da, po mojem.
Kaj
pa rože? Rože se nimajo kam umakniti, ko pada dež. Ampak one
potrebujejo vodo. Le tako lahko rastejo, le tako dobijo vodo, ki jo
potrebujejo. Zato si predstavljam, da so rože vesele, ko nanje pada dež.
Po dolgi suši prija obilna osvežujoča ploha, verjamem. Mislim, da se
rože veselijo dežja po soncu, kot se mi veselimo toplega zavetja v
nalivu.
Zanimivo, kako lahko
celo jok, celo solze, dež nekomu prinesejo potešitev žeje. Celo največji
trud, vsi izgubljeni upi in v žalosti zapravljen čas lahko nekomu
pomenijo spoznanje o dragocenosti veselja in sreče. Solze nekoga lahko drugemu dajo moč, da ga objame. In potolaži.
Tako
kot rože potrebujejo solze oblakov, da živijo, potrebuje človek nekoga,
ki ga lahko potolaži in objame. Ker ko skozi dež posije sonce, ko skozi
solze posije veselje...takrat nastane mavrica.
