V cerkvi je bilo prav posebno vzdušje, nekaj čarobnega je plavalo v zraku.
Ko smo poslušali duhovnika, se mi je iz besed in stavkov zasvetil tale: Vse na tem svetu je minljivo.
Imel je prav. Ravno sem razmišljala o prijateljstvu, ki je nedavno tega ovenelo. Kar tako, brez pojasnila.
"Vse na tem svetu je minljivo", mislim, da je to odgovor tudi na to.
Posekaš mlado smreko, jo olupiš, postaviš jambor, ki cel tabor ponosno nosi zastavo in mogočno bdi nad šotori in ljudmi v njih. A na koncu to smreko spet podreš. Izgleda, da tako pač je. Najprej ponosno stoji, potem ponosno pade.
Tako je bilo s tem človekom: ponosno je stal, zdaj pa je padel. Ne vem veliko o njegovem življenju, v nekaj pa sem prepričana: na tem svetu je za sabo pustil ljudi, ki so bili za pikico boljši, ker so imeli svoj čas njega ob sebi. Boljši za dobre in slabe izkušnje in doživetja skupaj z njim.
Videla sem ljudi žalostnih obrazov: njegovo sestro, sina, sosede... v njihovih življenjih je pustil sled. Mogoče je kje zabrisana ali razpackana, ampak vseeno je. Njegov odtis: pogrešali ga bodo.
Mislim, da bo vedno živel, kjer je dobrodošel. Prišel bo kar sam od sebe, kot odblesk, misel, spomin. In to je dovolj.
In mislim, da je to odgovor na ovenelo prijateljstvo.
Vsak jambor enkrat pade. Vsak stric enkrat odide. In vsako prijateljstvo ovene, ko v srcu prijatelja pusti svojo sled. Ali pa le zaspi in pride ob svojem času nazaj, kdo ve?
A še vedno živi, to speče prijateljstvo. Včasih me obišče, kot odblesk, misel, spomin. In to je dovolj.
