Že včeraj pri petju Angelčka zvečer so se mi v spomin vtisnile besede: "Bog, pa mi daj še to noč preživet."
Danes pa sem pri maši še posebno dobro zaslišala: "Vsak dan je dar." Sama res redko tako razmišljam, ampak se popolnoma strinjam z našim župnikom. Vsi mi smo le ljudje, vsi smo le grešniki, ki se v okviru naših omejitev trudimo živeti po božji volji. Vsak še en dan nam je podarjen, vsaka še ena ura je milost od Boga. Lahko se ravno zdaj zgodi karkoli, na način, ki si ga komaj predstavljam...lahko se zgodi kadarkoli.
Vse premalokrat se zavedam te milosti, vse premalokrat sem hvaležna zanjo. kakšen dan sem neprijazna, kuham mulo in ne opravljam svojih dolžnosti. Zapravljam čas. Čas, ki bi se ga lahko veselila, za katerega milost bi lahko bila hvaležna, v katerem bi lahko iz veselja in hvaležnosti naredila kaj dobrega, kaj lepega in koristnega.
Sem le človek, le grešnik, ki mu je Bog iz čiste ljubezni podaril lahen vetrič, sončno zelenico, potok v gozdu, senco mogočnih lip, prijateljski objem, prijazno besedo, novo jutro.
To so dragoceni darovi, s katerimi je treba ravnati skrbno, hvležno in spoštljivo.
Zato danes zvečer, hvaležna za dar preteklega dne spet prosim: "Bog, pa mi daj še to noč preživet."
V Njegovih rokah je svet, v njegovih rokah čas, moje življenje in vse niti. Morda mi bo dan nov dan ali pa ne, to ve le On. Vse je v Njegovih rokah.
