in barve niso več jasne kot prej.
Želim si nič, pa ne obstane. Toliko misli moram še urediti in ujeti minute,
čeprav že komaj plezam po življenju in danes moram priti še vsaj do večera in noči.
A kdo me bo ujel, če padem? Svoje srce sem podarila - ali pa izgubila, saj ne vem - že davno tega in če bi mi vsak posodil le košček svojega, bi me vsi delčki skupaj ujeli, ko se zrušim vase.
Pa ne morem več čakati, četudi se razbijem. Me bo kdo ujel ali spodaj ni nikogar?
Kdo ve.
Oči se mi zapirajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar