TISTO me je spet našlo. Mislila sem, da ga bom lahko prezrla. Tukaj je štiristo drugih fazanov, od tega dvesto deklet. Poleg tega vsi drugi razredi. Ampak on mi šepeta.
Zavoham ga čez hrup učilnice za tehnični pouk in skoraj spustim plakat in lepilni trak in bi najraje bruhala in ga voham in stečem in se me spomni in ve. Zašepeta mi v uho.
Heather se zlažem glede lepilnega traku in rečem, da sem ga vrnila v škatlo z materialom.
Melinda sordino je izobčena. Njene prijateljice ne govorijo več z njo in od večine znancev dobiva le jezne poglede. Pred začetkom šole je poklicala policijo in uničila zabavo. Zakaj? Zdi se, da to nikogar ne zanima. Bila je posiljena.
Ob drevesu, s katerim pri likovnem pouku celo leto poizkuša izraziti svojo stisko nam počasi razkriva pretekle dogodke ter bolečino, ki jih spremlja.
Starši so zaposleni sami s sabo, prijateljice pa so jezne. Zares jo vidi le profesor likovne vzgoje. Opazujem, kako se Melinda počasi spravlja k sebi in začenja razumeti, da za svojo nesrečo ni sama kriva.
Tudi ob tretjem branju me je Melindina resnica spet močno nagovorila. Ne morem verjeti, da je lik posiljevalca tako zelo slab. Težko sprejmem, da se lahko v človeku nahaja toliko zla. V njem ni najti niti pičice dobrote.
Razočarana sem tudi na družbo tamkajšnje srednje šole, še posebej nad Melindinimi nekoč bližnjimi prijateljicami. Se res nihče ne vpraša, ali je razlog klica policije morda lahko upravičen in kaj ta sploh je? Da morda ni le hudobna uničevalka zabav, ampak žrtev dejanja, ki lahko vase zaprti trnajstletnici razbije dušo?
Morda pa se je kdo le kaj vprašal. Morda prijateljica Ivy, ki je naposled le pokazala nekaj prijaznosti in razumevanja. In profesor Svobodnjak (tako ga kliče M.), ki je svojo dijakinjo začutil skozi njena drevesa, polna bolečine.
Ob zaključku mi ostane le vzdih olajšanja in osvobojena duša, ki si končno upa spregovoriti.
Knjiga ni napisana le za žrtve spolnega nasilja, nam jih pa pomaga razumeti in občutiti njihovo stisko. Verjamem, da se vsak od nas s stiskami spopada na svoj način in ta zagotovo ni edini pravi. Je pa eden izmed tistih, ki so obrodili sadove in je tako tudi poum in vzpodbuda, ker nas vsaka prebrodena stiska okrepi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar