In ja, upanje. Upanje spi.
In nek strah se budi. Vem, da je že bil v meni.
Kakšno leto nazaj mi je zvijal kosti.
Duša je kričala, telo je bežalo, oči pa niso hotele dajati solzá.
Noč je. Ali sem globoko v gozdu, ali pa je zmanjkalo elektrike.
Poleg teme vidim le črnino.
Temu se ne more reči strah. Premočno je in vpijoče, prikrito in uničujoče.
Groza. Hujša, kot se sploh da opisati. Čez dan se zakrije in prihuli v sence,
ki jih povzroči moj jekleni nasmeh.
Šibko razočarano bitje v meni, ki se boji teme in tišine
in mu komaj še lahko rečem duša,
se zvija v agoniji in obraz se stopi s krikom,
ki ga morda ne slišite.
Poznam ta občutek.
Že dvakrat sem se ga poizkušala rešiti.
Neuspešno.
Črna luknja spet pričakuje in me požira hromo in brez zmožnosti klica na pomoč.
Tema se useda na moje rame.
Težka je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar