ko se ne bom več skrivala. Znebila se bom vseh oklepov
in ne bo me več sram. Lahko bom pogledala človeku v oči
in pokončno nadaljevala svojo pot.
Enkrat bo vse stiskanje zob obrodilo sadove
in ves trud bo imel smisel.
Ko bom to najmanj pričakovala.
Pa res pride? Ne bi ta dan že moral priti?
Lahko je kadarkoli. Katerikoli. Če ga le opazim.
Ni popoln, a je dovolj dober.
Ni naj ali zelo, a prija kotpiš v jesenskem jutru.
Ne šteje lepih pogledov ali zahval in ne gradi na dosežkih.
Dan je, kar je.
Jaz pa sem tista, ki sem v njem lahko končno jaz.
Jaz si upam biti jaz.
Brez pridevnikov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar