II.
"Naj vso svojo silo
burja name žene,
vendar vsako pomlad
veje so zelene;
ali črv pod kožo
ki redi se z mano,
on za smrt gotovo
vsekal mi je rano. "
Tak v večernem mraku
mehka lipa plaka,
trdi hrast se smeje
in nje pada čaka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar