Dragi Nekdo, (2)

veš, ko stvari tečejo kot po maslu, pa ti še vedno nekaj manjka? Ko se zbudiš v lep dan, vse lepo pozdraviš, poslušaš v šoli, opraviš obveznosti ... ah, pa saj to poznaš.

Pa drugi del? Sprašujem se, ti, ki si tako popoln - kdo bi bila, če bi bila ti? V bistvu je zelo zakomplicirano delovati, kot si predstavljaš, da bi deloval nekdo drug. In niti ne vem, če je prav! Jaz sem jaz - nihče naj mi ne bi vzel tega. Obnašati se moram, kot jaz najbolje vem, da je prav.
Zato verjamem, da ne veš, kako se je počutiti popolnoma nerazložljivo prazno. Dragi moj sopotnik, veš, včasih se ti je tako težko zaupati! Tebi ni bilo treba nikoli izkusiti takih stvari, vedno si znal imeti zdrav odnos do okolice, bližnjih in sebe. Meni pa to ne gre, predvsem zadnje.

Na koncu sončnega in kljub preprekam lepot in mojega (nenavadno!) stabilnega razboloženja polnega dneva se uležem v posteljo in zaprem oči. Vzgojitelj pride, da bi mi zaželel lahko noč in z obrazom proti steni se delam da spim. Moja notranjost pa joka v odmevu: Ničvredna. Nesposobna. Slaba.
Dragi Nekdo, ta glas kljuva moje srce, kljuva kot najbolj strupeno želo in bojim se ga. Želim si nekaj ukreniti, ustaviti ga, utišati vse skupaj in zaspati. Po navadi raje ranim sebe, pa prav nič ne pomaga - naslednji večer me bodo glasovi spet pričakali v temi.