"Daj mi...!"

ali Ko si enkrat najboljši, nisi več dovolj dober

http://ak5.picdn.net/shutterstock/videos/2913862/preview/stock-footage-healthy-man-running-outdoors-in-park-on-road-high-definition-video.jpg

 Dolgo sem se mučila. Človek ne ve, kako je to, dokler ne poizkusi. Po urah sedenja in zavzetega sklanjanja naprej: boleč hrbet. Ob utrujenosti od zbranosti, ki ji to delo zahteva od tebe, je potrebna še velika mera potrpežljivosti, ko ti kakšen kos uide ali ga pritrdiš narobe... Tudi um in sklepanje, kako nekaj enostavnih kvadratov sestaviti v komplicirano obliko. Od pozornega strmenja v izdelek, ki nastaja pred tabo se pojavijo pekoče oči, žeja, odmev v glavi: tik tik tik tik tik...

A se le vse to izniči, če to delaš ZA NEKOGA. Če v vsak šiv vložiš misel na nekoga.
Drugače je, če nekaj nastaja izpod tvojih rok z mislijo na nekoga...tak izdelek je - tudi krevljast, narobe sestavljen, smešen, nesimetričen - vreden več, kot tisti, ki je v modi, "ki ga imajo vsi". Celo lepši kot unikat iz stojnice.

http://www.msi-lab.si/Anja-blog/nedelja2.jpg

Pri šivanju pa je tako, da si odrežeš prevelike kose, iz katerih lahko hitro nastanejo premajhni kosi. Zato zdaj iščem stvar, ki bi ustrezala velikosti...
...in se sprašujem, kako tako delo izgleda ostalim?
Ko se učiš šivanja ali česarkoli, so tvoji koraki majhni, previdni, lahko krevljasti in narobni, postrani, nepravilni. Takrat ljudje to opazijo in jim veliko pomeni, da je to narejeno "iz srca".
Počasi rasteš in rasteš in tvoji koraki so večji in močnejši. Kmalu lahko tečeš in celo tako dobro ti gre, da se lahko primerjaš z elito. To je nov krog, v katerem si na najnižji točki.

Ko človek shodi, se vsi veselijo. Čim manj opore, samo da hodi sam. Da bo velik in krepak.
Raste in krepi se...in naenkrat njegova moč spada v krog moči avtomobilov in tovornjakov. To je kot vakuum, luknja med dvema svetovoma. S tem je namreč ravno malo predober, da bi tekmoval z ljudmi in ravno malo preslab, da bi lahko tekmoval z avtomobili...

V vse to razmišljanje me je vzpodbudil dogodek danes dopoldne.
Srečala sem neko znanko medtem, ko sem iskala, čemu bi lahko služil moj sveže sešit izdelek. Kot ze parkrat me je zmotil njen odziv ob mojem (še enkrat poudarim: s trudom in ljubeznijo narejenem!) izdelku. Meni nič tebi nič rece: "Naredi mi táko!" ali: "Daj to meni!".

Ona vidi končen izdelek, ki je podoben tekaču, ki zna dohiteti avtomobile. Boli, ker človek ne ve, koliko truda, potrpljenja in navsezadnje dragocenega časa je bilo vloženo v to delo...delo za nekoga drugega. Z mislijo na vsakega posameznika nastane popolnoma različen izdelek. Tega znanka ne ve, a z njo bi na ta način odšlo toliko truda za nekoga drugega, truda, ki je bil darovan z veseljem v veri, da bo ta to darilo sprejel in cenil.

Ne morem tega narediti ali dati tega od sebe preprosto zato, ker se ji stvar zdi lepa ali bi ji prišla prav - za to lepoto se skriva še veliko več.
Za njo so stvari, ki jih oči ne morejo videti. Vidi naj jih srce.

In na te stvari, spodbujam, bodimo pozorni - vidimo jih, sprejmimo jih, cenimo jih.

...

Vsaj dokler so tu za nas.