rada bi se ti zaupala. Praviš, naj se zatečemo k tebi vsi, ki smo utrujeni, pozabljeni, izgubljeni. In mislim, da se vsakdo kdaj tako počuti.
Težko se ti popolnoma zaupam, ker sem manjša od tebe. A nekoč si mi pokazal, da znaš postati ravno tak - ravno prav velik, da te lahko gledam v oči. Ko te lahko gledam v oči, se te ne bojim več. Postajaš moj prijatelj in skupaj greva na pot.
Ko skupaj premagujeva klance, mi govoriš stvari, ki jih ne razumem. Ko sem najbolj obupana, mi praviš, kako je svet lep, jaz pa vidim vse črno. Moja hiška, v katero se zaprem ko sem ranjena, je trdno zapahnjena. In nima oken... Vedno si vztrajno trkal.
Včasih sem celo jezna nate! Ničesar ne rečeš, pa mi ravno s tem poveš točno tisto, česar nočem slišati. Ampak ko se misli zjasnijo, oba veva, da si imel prav.
Kdaj pa kdaj kar trmasto molčim. Včasih te celo krivim za svoje težave, kot bi se ti odločil za to ali ono potezo, ne jaz! Molčim tudi več dni, tednov, mesecev in delam se, da te ni z mano...mislim, da zmorem vse sama.
...pa ni res. Ne grejo mi vsi klanci lahko in korak ne teče vedno živahno. Utrudim se, naveličam se, omagam in padem - od takrat se poti ne spomnem več, a ko se zbudim, me vedno čakaš nasmejan s kozarcem vode.
Dragi Nekdo, pišem ti, da te vprašam nekaj, kar mi že dolgo gloda misli: Kako, da greš na pot ravno z mano, verjetno enim najbolj nadležnih in napornih sopotnikov, kar jih je moč najti?
Spomnim se vseh tvojih žrtvic: kako se lahko tako pomanjšaš? Če si tako velik, zakaj bi se sploh hotel pomanjšati, da bi potoval z mano?
Veronika
Ni komentarjev:
Objavite komentar