Razmišljam o pomenu igranja piano.
Pa ne samo v glasbi - piano izraža neko napetost, tišina, ki nasprotno zahteva in privlači veliko pozornost.
Piano ni potuhnjeno - je skrito, ki hoče biti najdeno.
Piano ni površno, da zveni tišje - je tišje, da v to damo več zanosa in dovršenosti.
Ni forte sredstvo za izražanje nasilja in izživljanje ter sproščanje svojih najhujših muk - piano je. Tako prefinjeno, da zaboli šele, ko ga komaj slišimo - in še bolj kot forte.
Ni forte tisto, s katerim pritegnemo pozornost - piano je.
Vsako življenje pa mora vsebovati oba - pri preveč forte pogrešamo mir, distanco, trud. Vsak lahko z vso močjo zakriči, redkokdo pa zna povedati tako tiho, da ga bodo; da ga bodo HOTELI slišati vsi.
Moj dan vsebuje preveč forte in premalo piano. Že ko si pri kakšnem udarnem delu skladbe na slušalkah povečam glasnost, ni več piana. Kar je piano, postane forte, forte pa postane PRE-forte.
Tako je tudi z mojim igranjem pri klavirju - namesto bolj piano igram ostalo bolj forte.
To počnemo vsi. Namesto tišine, ki je potrebna, vnesemo še več moči v forte. A za forte se ni treba truditi - za piano pa. Potruditi, da ga izzoveš, potruditi, da ga slišiš. Sporočila, povedana skoraj v tišini pa so ponavadi najbolj ključna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar