Bila sem vesela, da sem našla sorodno dušo, nekoga, ki mi je tako podoben. Pa ni bila podobna, ker niti ONA ni bila - bila je JAZ.
Problem posnemanja je, da si tega ne priznaš. Obstajajo stvari, ki so ti všeč, a so postranske..ko vidiš, da tvoj vzor to počne, pridobijo na vrednosti, tudi do 100%. Moja karizma (da sem bila tako "jaz", pravi) jo je privlačila. Najti bi morala svojo pot do cilja, ona pa je želela samo cilj. Ker je opazila, da in na kakšen način meni uspeva, je mislila, da za dobiti cilj lahko uporabi mojo pot (biti svoj), pa je to žal zamešala z biti jaz.
Tega ne opaziš, dokler se družiš...
Vsi ostali pa opazijo. No, vsaj večina.
Najini stiki pa so zamrli in postala je popolnoma drug človek - postala je ONA, te osebe pa žal ne poznam.
(Tudi ne morem reči, da mi je všeč. Očitki se kar vrstijo, jezen in zadirčen odgovor ob vsakem vprašanju, hladnokrvno ignoriranje in izoliranje mene, ko so drugi zraven. Te stvari BOLIJO. )
Problem pri meni kot vzornici je zdaj vprašanje moje identitete. Si še upam biti JAZ? Si še upam, ko pa mi bo ukradeno, prekrito in pospremljeno s kopico očitkov?
Ko zdaj srečujem to neznano osebo z ostanki mene, sem prizadeta in šokirana. Uporablja moje fore, vzorce obnašanja, mehanizme IN prav tako napake od A do Ž.
Počutim se izkoriščeno, počutim se oropano MENE. Zmedena sem - če je ona JAZ, kdo potem jaz sem? Kdo naj bom?
Živeti se je treba naučiti z, oprostite, nekakšnim parazitom. Kopijo, če hočete. Ker sem ob takem ravnanju ranjena bolj, kot si je možno predstavljati. Bolj, kot je ona pripravljena razumeti (ampak bo že spoznala sama, saj živi moje življenje).
Torej: kdo naj bom jaz? Veronika si ne upam biti, saj se bojim, da mi bo to ukradeno...
