Vedno sem imela občutek, da nisem vredna daru obhajila, ker sem slaba, grešna.
Dostikrat je bil to tudi razlog, da ga nisem hotela prejeti...pa tudi zato, ker nisem hotela iti zgolj iz navade. Nisem razumela...
Danes pa sem se pogovarjala s človekom, ki mi je razložil takole: Bog nam to da - se nam daje v dar. Lahko rečeš, da si ga vreden - ali pa ne, a ga sprejmeš s hvaležnostjo. Kot reveži, ki dobri ljudje delijo kruh.
Tako nekako vidim obhajilo in nas: nismo popolni kot Bog, da bi si njegovo darilo lahko zaslužili. A ravno v tem je čar: on nam da delček sebe, ker nas ima neskončno rad in ker verjame, da se bomo v svoji človeški šibkosti trudili to, kar imamo s hvaležnostjo izkoristiti.
Mi smo majhni in grešni pred Njim, on pa nam revežem daje kruh, še več: daje nam sebe kot dar, rekoč: "To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin."
