Oprosti, da sem te hotela spremeniti v nekoga po mojih merilih.
"Sedela si sama tam v kotu", si rekel, "in takrat sem se odločil: tej punci hočem biti prijatelj. "
Ko gledam nazaj, je bilo nekako čudno - zato ker sem bila sama? V kotu?
No, da opišem moje stanje takrat:
izogibala sem se vsakršnem socialnemu stiku, čeprav sem si jih po svoje želela. Ko si se torej 'odločil, da mi boš prijatelj', sem dobesedno bežala od tebe. Hkrati sem bila v nekoga tudi brezupno zaljubljena...
Imam občutek, da je to obdobje, v katerem sem bila jaz najbolj jaz (v unikatnem in posebnem smislu - pozornost?), hkrati pa mučni časi, v katerih iskreno nisem več želela obstajati.
Ni mi ugajalo, ko sva počasi začela rasti vsak v svojo smer. Po obdobju z manj pogostim druženjem si po mojem postajal bolj April kot 'veronikin prijatelj'. Kar je v bistvu v redu. Samo da jaz nisem razumela, kaj se dogaja in mi ni bilo všeč.
Po drugi strani pa je meni šlo zelo slabo. Kaj pa vem, sem premalo govorila o tem?
Si mogoče ti premalo razumel - zakaj si bil jezen?
Poleg svojega sem čutila še eno breme, neko obtoževanje in pasivno agresijo - zakaj? Mogoče podobno, kot sem jaz čutila do tebe - si hotel, da sem po tvojih merilih in si mi zameril, ker nisem bila?
Poleg te zmede, zmešnjave zamer in oddaljevanja je bil še nekdo - skupni prijatelj. Ki je tu v najbolj nezavidljivem položaju: natanko po sredi med nama. Žal mi je za to.
Najin odnos je eden takih, kjer pogovor ne bi bil v pomoč. Razčiščevanje ne bi obrodilo sadov, prijateljstva pa tudi ne. Oba sva svoji osebi - taki, ta pravi - in mogoče najina značaja pač ne gresta skupaj. To ni nič hudega.
Včasih se mi je zdelo to nemogoče, ampak zdaj zares mislim, da bo brez besed bolje. Med nama bo odnos, si predstavljam, enostavno zaspal - mogoče bolel manj. Ostal bo, seveda. Kar je bilo, je bilo.
To je tiste vrste zaključek, ki ga narediš popolnoma pri sebi. In jaz sem ti brez besed ta mesec rekla: 'Ne bom silila vate. Ne bom se pa delala, da te ne poznam.'
Nisem vrgla stran nasmejanih fotografij, veš. Na hrbtno stran sem napisala: 'Nikoli ne obžaluj trenutkov, ki so te nekoč osrečili'.
Z ljubeznijo,
Veronika
Ni komentarjev:
Objavite komentar