Prvo resno vprašanje: "No, povej mi svojo glavno težavo." seveda se vsak najprej vpraša, kaj to je in kako bi to ubesedil, poleg tega pa tega verjetno ne razlagaš ravno vsakemu mimoidočemu, kajne?
Naprej: "Ko sem bil jaz mlad, ..."
in poplava besed in vsesplošnih modrosti v smislu: "Še celo življenje imaš pred sabo, ...", "Pa saj si čist uredu punca ..." itd.
Kar zaškripam z zobmi, ko v enem šusu:
a) nekdo misli, da boš tam in takrat, z ravno tisto osebo rešil vse, kar te je kdaj težilo (daj, lažje ti bo, če govoriš o tem),
b) se nekdo gre vsemogočnega in veleizkušenega svetovalca in
c) v hipu izniči moje stiske in pozornost preusmeri na svoje, prave težave.
H odraslim se dostikrat zatečemo, ko potrebujemo zaščito, zgled, nasvet, ali pa samo poslušalca. Ampak to ne pomeni, da vedno potrebujemo nasvet ali komentar in tudi ne, da moramo vedno upoštevati vsak nasvet. Dosti odraslih ne loči tega od prvega, ker so pač "starejšiinvečjiinboljizkušeni in niso po župci priplavali".
Mi smo mehka glina, ki se gnete in preoblikuje. Dojemljivi smo za zglede vzornikov iin vrstnikov, nismo pa glina, ki bi jo drugi gnetli. Nihče nam ne more vstaviti svojih spominov, modrosti in izkušenj. Tu je zanka, ki se ji reče pozabiti, kako je biti mlad: prevzeti izbrano obliko, pa vseeno ostati dovolj gnetljiv, da postanem malo lepša različica te oblike.
Nismo le mladi tisti neotesani primerki, ki preklinjajo in kadijo - le da je nas dovoljeno okarati, ker smo deklarirana mehka glina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar