Poglej še druge iz tega sveta:
"Danes sem se zbudila in mislila, da še vedno sanjam. Ali je to narobe svet?! Kdo mi je Božično smrekico okrasil z božičnimi medenjaki?? No, kdorkoli je že bil, je verjetno pozabil, da smo že julija." je sokuharjem nekega jutra med delom razlagala Mila, vodja grajske kuhinje. Nikomur ni bilo nič jasno - zaključili so, da bo na rešitev skrivnosti poletnega drevesca pač treba še malo počakati.
Hitro se je vrnil vsak h svojem delu, saj je bilo za obilno dvorjansko kosilo še ogromno za postoriti.
To je bil za Milo poseben dan - na obisk pridejo Trnjulčičini grofovski prijatelji, ki se posebej priporočili za grajske specialitete. Sodelovati mora, kdor more in zna, se je odločila vodja grajske kuhinje - za Trnjulčičine goste pač mora biti kar najbolje poskrbljeno. Še celo mala Vesna je pomagala in kuharsko nadarjen kočijaž Rihard.
Naša kuharica je bila tu že sredi noči - pripravila je že kruh in biskvit za torto. Navsezgodaj zjutraj, ko se je zbrala celotna kuharska ekipa,so si razdelili zadolžitve in pričeli delo s polno vnemo in navdušenjem - to bo lep dan.
Mila je dobila res pravo ime - vse njeno bivanje je odražalo vedrio in usmiljenje. Kdaj pa kdaj ji je kot vodji kuhinje manjkala kakšna ostra beseda in avtoriteta, a h sreči so jo ostali kuharji večinoma spoštovali in upoštevali.
Nekaj, kar opisuje njeno ime, pa Mila nikakor ni bila: čista. Že dolgo nazaj je zašla, izgubila se je v gozdu in to izkušnjo bo za vedno nosila s seboj...
Rodila se je v Lupini. To je majhna vasica na jugu dežele, ki je znana predvsem po vrlih kmetih in dobrih jajcih. Odraščala je z vaško služinčadjo, otroki dekel po kmetijah. Znala je delati z živalmi, ljudi pa se je malo bala. Ko se je rodila, je mama umrla, oče pa je menda odšel že dolgo tega. Vzgajala jo je teta Dana. Drugi otroci so bili navajeni njene tišine in plahosti in so se dobro razumeli z njo. Še raje pa je mala Mila odhajala v gozd in se izgubljala v svojih mislih.
Kot najstnica se ni počutila niti varno niti pripadno Lupini. Zdelo se ji je, da nikamor ne spada in malokomu je to dala vedeti. In njeni sprehodi v gozd so postajali vse daljši.
Ko je dopolnila 18 let, se je odločila izgubiti. Ni imela točnih načrtov, pa se je poslovila od bližnjih in brez vsega odšla v svet. Verjetno je upala, da bo v gozdu pozabila, da obstaja in preprosto bila - pa ni bilo tako. Tudi gozd ima življenje.
Po par mesecih v "novem domu" je spoznala, da ni sama. Na sosednji jasi je včasih srečala prijazno lisico z imenom Zlata, pa Peter je bil volk z glavo na mestu. Bili so tudi drugi prijazni prebivalci, med katerimi se je počutila sprejeto - čisto drugače, kot prej v Lupini.
Naučil jo je uporabljati kamenje za rezanje zelenjave in lesne gobe za kurjenje ognja. Zlata ji je dala recept za najboljši kruh.
Medveda je prvič srečala, ko je nabirala drva za zimo. Bila je v nepoznanem delu gozda. Medved jo je prvi pozdravil in se ustavil za prijazen klepet. Predstavil se je kot Medomil - kakšno naključje, srečala je soimenjaka! Njegove prodorne oči so kot da bi videle v dušo opazovale njene odzive. Mila se je sprostila in razgovorila. Medved je bil dober poslušalec in ji je tudi kaj svetoval. Ugotovila je, da so njene skrbi globje, kot si je predstavljala.
Na na svoj konec gozda je odšla mešanih občutkov - sicer pa se je že večerilo, zato bo o tem razmišljala jutri.
Naslednji dan so jo Zlata, Peter, nekaj veveric in divji konj pozdravljali prijazneje kot ponavadi. Včasih jo je kdo presenetil z zaupanjem, da ima podobne izkušnje in naj bo močna. Mila ni vedela, kaj naj si misli. Saj ni mogoče, da bi Medo Mil...? Ne.
Pač, spet si je želela njegove družbe. Zdel se ji je varen, velik in izkušen. In...bil je mehek. Ko se je je prvič dotaknil s svojo mehko dlako, se ji je obračal želodec. A govorila si je, da se bo navadila. Sploh pa si jo želi Medomil le potolažiti.
Dnevi so ji hitreje minevali z novim prijateljem. Velikokrat se je počutila, kot da reče vse narobe, a saj tudi sama ve, da ni spretna z besedami. Navadila se je na medvedove dotike in se ni razburjala, tudi če se je počutila neugodno. Saj jo ima rad! On pa že ve, kako je prav.
Medtem se njene skrbi glede življenja niso zmanjšale. Živali je niso več trepljale po ramenih ampak so bile včasih celo nesramne - Mila ni razumela, zakaj se toliko jezijo zaradi nečesa, kar ni njihovo. Bala se jih je in se z njimi družila vedno manj.
Njen skrajni način je vedno bil beg - in tudi tokrat ga je izkoristila. Še sama ne ve kako se je oni dan znašla sama proti vsem, ki so jo tepli, dokler ne bi rešila svojih težav. In Medomil ji ni pomagal.
Objokana in potolčena je vzela sveženj robid za malico in se namenila čim dlje stran. Ko je čez kakšen mesec preprečkala niz gorovja, je prišla do veličastnega posestva z umetelnimi stavbami - kot Lupina v sanjah. Prišla je do koče in od izčrpanosti jo je zmanjkalo. Tisoč obrazov je spraševalo tisoč stvari, a to bo moralo počakati.
Mila je potrebovala čas, da si je opomogla. Modrice so izginile, spregovorila pa je komaj kaj. Ljudje tu so bili tako prijazni - pa saj tudi živali v gozdu so bile! Kaj pa, če jo bodo raztrgali na kosce? Morda bolje, da vejo čim manj o njej.
Trnjulčica je vesela sporočila prijateljici Dani, da so našli njeno nečakinjo in bila z njo prizanesljiva in potrpežljiva. Trajalo je, da je Mila prilezla iz svoje hišice, medtem pa je v dvorni kuhinji vsak dan mesila razne vrste testa.
Najljubši ji je bil kruh - če hočeš, da zraste, ga moraš imeti rad. Tako kot vse pomembne stvari v življenju - dete, zaupanje, pogum. Ko ga je mesila in preoblikovala, je lahko jasneje razmišljala. Dostikrat se je igrala igro vlog - ona je bila medved in kruh je bilo njeno telo. Božala ga je, masirala, tepla, zvijala in pritiskala. To ji je pomagalo, da je sprostila jezo, ki se je že dolgo kopičila v njej.
Hitro je napredovala in zaradi svoje zanesljivosti po njegovi smrti nadomestila vodjo kuhinje.
V kuhinji ji je šlo dobro. Kuharji so jo hvalili kot pridno in zanesljivo pomočnico, ki svoje delo opravi temeljito in pravočasno. Dvorjani so se pritoževali nad kruhom - da nima tiste prave teksture in vonja, da nima "življenja". Verjetno ni nihče pomislil, da je v to testo vgnetenega toliko gneva in žalosti, nezaupanja in jeze.
Do dneva pred vsakoletnim festivalom Štumfnica, ko je prišla mimo Vesna: "Hej! Prvič vidim, da bi kdo takole mesil kruh. Je to dobro za testo? Nisem imela pojma, da si pri peki tako groba!" Je to grobo? Vajenka je prvič slišala, da so medvedovi dotiki na njenem telesu grobi. Po večdnevnem razmisleku je ugotovila, da:
- taki gibi niso dobri za testo,
- medved ni bil mehek,
- mora pek vedeti, kako naj mesi kruh.
In takrat je vedela več kot dovolj. Trajalo bo še dolgo, da bo pridobila zaupanje v ljudi in si upala pokazati svojo ranljivost. Je pa bogatejša za izkušnjo z Medomilom in je iz tega odnesla največ, kar je lahko. Zgodbo vidi iz strani peka, kar bo spremenilo njen odnos do mlajših na bolje in do medvedov na previdneje. Sploh pa - medved je žival. On je zverina in se obnaša kot zverina. Edina napaka je bila, da se je kot človek zaupala zverini. Potrudila se bo, da tega ne ponovi več.
Medtem ji je kruh šel bolje - nehala ga je gnesti kot bi medved njo, začela z ljubeznijo izbirati sestavine in s pričakovanjem v očeh opazovati, kako kruh raste in se oblikuje. In to je bil dober kruh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar