| Slika |
Poglej ostale iz tega sveta:
Z Lučko sta se najbolje razumela, saj sta si bila tudi najbližje po letih. Cenila je bratovo umirjenost in mu bila hvaležna za nasvete in spodbudno besedo kdaj pa kdaj.
Resno je vzela vlogo starejše sestre, taka pa je bila tudi po naravi - odgovorna, s čutom za človeka. Prirojena ji je bila ljubezen do vzorcev in struktur. Ni prenesla razvlečenih rokavov in bala se je psov. Največji užitek ji je bil skok v ledenomrzlo vodo v tolmunu, ki je kot najlepše oko gledal oblake na koncu grajskega posestva.
Lastna ji je bila kri, ki hitro zavre, a se ji je že poznalo, da zori - vedno bolj je znala tudi uporabljati trezno glavo. Sočutnost je bila njena velika vrlina.
Lučka je z veseljem pazila na ostale in jih vzbodbujala h čemur pač že. Vesela pa je bila kogarkoli - za pogovor, sprehod, igre in učenje.
V prostem času je velikokrat izdelovala ljubke male stvarce iz lesa - na primer žlico za Andreja, daljnogled za Vesno, pa stol za Simona, piščalko za Gregorja. Vsak, ki je kaj praznoval ali pa tudi kar tako, se je imel veseliti te, pa tudi druge Lučkine pozornosti. Skratka - Lučka je sijala.
Tako aktivna je seveda včasih doživljala dneve, prespane v postelji, a teh je bilo malo.
Ta dan, in bil je ponedeljek, je bil za vrtnarjevo družino velik dogodek - obrezovanje grmičkov v karkoli si lahko zamisliš. Otroci so se tega strašansko veselili, ker so bile rastline voljne in enostavne za obrezovanje, otrokom pa sta starša dovolila izmišljevati si nove in nove oblike. Najboljši del pa je bila malica, ki jo je že kar mojstrsko posebej za ta dan slastno pripravila Vesna.
A njena težava je bila samoumevnost in navajenost. Že nekaj časa je namreč ugotavljala, da se ji skoraj nihče ne zahvali za njen trud. Spraševala se je, ali ga ljudje ne cenijo ali ga ne vidijo. Ali sploh vejo, koliko bi ji taka zahvala pomenila? Verjetno se jim je preprosto zdelo, da bi lahko bila le srečna, da ima, kar ima in si ne želela še več, si je razlagala.
Ker pa je bila ravno v obdobju, ko se je spraševala "zakaj?" in ne več "kaj?" in "kako?", ji ta dvom ni dal miru. Neuki, ki so že pozabili, kako je biti mlad, bi rekli, da jo meče, v resnici pa je bilo vse več kot to.
Vedno težje je vlagala energijo v opravljanje svojih vlog v družbi Trnjulčičinega dvora. Ker je bila sedaj na to pozorna, jo je še bolj zabolelo vsakič, ko je kdo odšel brez zahvale. Vedela e, da tega ne počnejo nalašč, po drugi strani pa se tako in tako ni počutila vredna zahvale, ker bi lahko delovala veliko bolje.
Vedno težje je vlagala energijo v opravljanje svojih vlog v družbi Trnjulčičinega dvora. Ker je bila sedaj na to pozorna, jo je še bolj zabolelo vsakič, ko je kdo odšel brez zahvale. Vedela e, da tega ne počnejo nalašč, po drugi strani pa se tako in tako ni počutila vredna zahvale, ker bi lahko delovala veliko bolje.
Še posebej jo je prizadelo, ko je Gregor, ki se je igral s psi nek večer popolnoma pomendral in uničil del čudovitega mozaika, ki ga je z veliko zavzetostjo ustvarjala že dober teden. Zdelo se je, da truda, uničenega dela in nje same niti opazil ni.
Vsakič, ko je s solzami v duši opazovala hrbet človeka, ki jo brezbrižno pušča nepomembno in samo, se je luknja v njenem srcu še malo razširila. In skoznjo je curljala in se izgubljala ljubezen, ki jo je poprej vedno lahko dobil, kdor je lučko le pogledal v oči.
Vsakič, ko je s solzami v duši opazovala hrbet človeka, ki jo brezbrižno pušča nepomembno in samo, se je luknja v njenem srcu še malo razširila. In skoznjo je curljala in se izgubljala ljubezen, ki jo je poprej vedno lahko dobil, kdor je lučko le pogledal v oči.
Ker je bila močna in vztrajna punca, je se vedno zmogla delovati, kot je. Pa ravno zato nihce ni vedel, kako ji dusa umira.
Ko jo je Vesna prosila, naj se iztegne po tiste pomaranče iz najvišjih vej ji je z veseljem pomagala, saj so bile tiste najboljše in njen nasmeh več vreden.
Ko so šli nekega četrtkovega večera poleti vsa služincad in dvorjani z ženami in možmi plesat k sosednjemu grofu, ki je praznoval petdeseti rojstni dan, je bila seveda ona tista, ki je pazila otroke, ki so ostali doma. Da, bila je vesela tega, saj ji je bila ljubezen in ustrežljivost zapisana globoko v duši. In svoje delo je brez dvoma opravila odlično.
Spali so v vrtni hišici za gradom, zgrajeni posebej za tovrstne priložnosti. Bila je pravo zatočišče za otroke vseh vrst in interesov. Po zidovih so bili narisani puhasti beli oblaki, kar je prostoru v hišici dalo pridih neskončnosti. To je bila ideja mame vrtnarke, ki jo je spomladi pomagala izvesti cela vrtnarska družina.
Žimnice so si razpostavili v podstrešku in prinesli svoje mehke puhaste odeje. Zunaj so na velikem ognjišču pekli klobase in kruh, ko pa so malčke spravili spat, so starejši peli in se pogovarjali ob tleči žerjavici in utrujenem soncu.
Lučka se je hitro odpravila spat - ostala je v nekem krču, ki ji je preprečeval, da bi se v družbi popolnoma sprostila. Ko je tako ležala med že trdno spečimi malčki in odganjala komarje, se je počutila neizbežno prazno. Pa saj je globoko v sebi vedela, da je ta dan naredila veliko dobrega, a temu ni pripisovala nikakršnega pomena več. Ni se ji zdelo dovolj dobro in še tistim redkim pohvalam ni več dovolila, da ji pridejo do srca.
Nazadnje je le, ne vem točno, kdaj, zaspala. Morile so jo zmedene sanje, ki so jo v presledkih preganjale že nekaj tednov.
Ko so šli nekega četrtkovega večera poleti vsa služincad in dvorjani z ženami in možmi plesat k sosednjemu grofu, ki je praznoval petdeseti rojstni dan, je bila seveda ona tista, ki je pazila otroke, ki so ostali doma. Da, bila je vesela tega, saj ji je bila ljubezen in ustrežljivost zapisana globoko v duši. In svoje delo je brez dvoma opravila odlično.
Spali so v vrtni hišici za gradom, zgrajeni posebej za tovrstne priložnosti. Bila je pravo zatočišče za otroke vseh vrst in interesov. Po zidovih so bili narisani puhasti beli oblaki, kar je prostoru v hišici dalo pridih neskončnosti. To je bila ideja mame vrtnarke, ki jo je spomladi pomagala izvesti cela vrtnarska družina.
Žimnice so si razpostavili v podstrešku in prinesli svoje mehke puhaste odeje. Zunaj so na velikem ognjišču pekli klobase in kruh, ko pa so malčke spravili spat, so starejši peli in se pogovarjali ob tleči žerjavici in utrujenem soncu.
Lučka se je hitro odpravila spat - ostala je v nekem krču, ki ji je preprečeval, da bi se v družbi popolnoma sprostila. Ko je tako ležala med že trdno spečimi malčki in odganjala komarje, se je počutila neizbežno prazno. Pa saj je globoko v sebi vedela, da je ta dan naredila veliko dobrega, a temu ni pripisovala nikakršnega pomena več. Ni se ji zdelo dovolj dobro in še tistim redkim pohvalam ni več dovolila, da ji pridejo do srca.
Nazadnje je le, ne vem točno, kdaj, zaspala. Morile so jo zmedene sanje, ki so jo v presledkih preganjale že nekaj tednov.
Ker ne dvorjani ne ostali niso opazili (ali pa ji tega le niso pokazali) njenega vedno večkrat zaskrbljenega obraza, se je vedno bolj zapirala. Tega si sicer ni ravno priznala, a bala se je razkriti preveč sebe. Bala se je, da bi v očeh svojega zaupnika postala tudi ranljiva, krhka, obupana, razočarana. Taka pa nikoli ni želela izgledati. Če dobro pomislim, se je mogoče celo skrivala za masko.
Stremela je k popolnosti in ko jo pri sebi ni našla, se je zatekla k številom. Da, števila so bila popolna. Logično je bilo, kaj dobiš, če združiš dve števili in vedno si natanko vedel, kaj se bo iz takega računa izcimilo. Takoj, ko spoznaš neko zakonitost, ki jo ta števila imajo, jih bolje razumeš in razumeš tudi kup njihovih posledic. V njenem svetu, kjer so ji delale družbo številke, se je veliko lažje sprostila. Imela je varen občutek, da razume, kaj se dogaja in ve, kaj sledi določenemu dogajanju.
Pomirjalo jo je iskanje vzorcev v letu ptic, poteh mravelj, lune in sonca, nihanju nihala stenske ure. Vedno ponavljajoče, vedno gotovo.
Narava je res čarobna in v njej je Lučka odkrila kup imenitnih povezav, a če smo iskreni, je to njen beg. Beg od vzorcev, ki jih ne razume, dogajanja, ki ga ne zna razložiti in rezultata, ki ga ne more napovedati. Ampak ali ni bil ta pravi svet ljudi in njihovih odnosov ravno zato tako čudovit, pester in nepredvidljiv? Bil je.
Pomirjalo jo je iskanje vzorcev v letu ptic, poteh mravelj, lune in sonca, nihanju nihala stenske ure. Vedno ponavljajoče, vedno gotovo.
Narava je res čarobna in v njej je Lučka odkrila kup imenitnih povezav, a če smo iskreni, je to njen beg. Beg od vzorcev, ki jih ne razume, dogajanja, ki ga ne zna razložiti in rezultata, ki ga ne more napovedati. Ampak ali ni bil ta pravi svet ljudi in njihovih odnosov ravno zato tako čudovit, pester in nepredvidljiv? Bil je.
A Lučko je bilo strah ga odkriti. Svoje srce je raje zapolnila s številkami in ga z njimi hranila ob vsaki prosti minuti.
Otroci so prvi začutili razliko. Niso vedeli, kako, kaj in zakaj, a vedeli so, da se ni več tako zanimivo iti pazit h Lučki. Opazili so, da včasih zatopljena v svoje misli pri podajanju žoge zgreši prejemnika. Da se boji teme, je bolj razdražljiva in sitna. Lučka je to vedela in jo je grizlo, a se je izogibala misli na to.
Otroci so prvi začutili razliko. Niso vedeli, kako, kaj in zakaj, a vedeli so, da se ni več tako zanimivo iti pazit h Lučki. Opazili so, da včasih zatopljena v svoje misli pri podajanju žoge zgreši prejemnika. Da se boji teme, je bolj razdražljiva in sitna. Lučka je to vedela in jo je grizlo, a se je izogibala misli na to.
Avgusta je bil čas za grajski festival Štumfnica, ki so se ga veselili že celo leto. Prišli naj bi plemiči in prijatelji okoliških krajev in brali poezijo, tekmovali v lokostrelstvu, popili veliko čaja, imeli slavnostni ples in večerjo ter seveda tekmovanje v najlepših kvačkanih nogavicah. Festival poteka vsakih nekaj let že odkar grad stoji in verjetno še od prej, zadnja leta pa je bila Lučka festivalu v močno oporo.
Glavna organizatorka je bila seveda Trnjulčičina najboljša prijateljica Amanda, sicer čisto navadna čevljarjeva žena z neverjetnim čutom za organizacijo. Lučka pa se je izkazala, ko je nadomestila manjkajoče, usmerjala izgubljene in zmedene ter spodbujala utrujene. Z leti je postala duša in srce festivala in ob koncu je bila ponavadi ravno ona tista, ki je bila najbolj izžeta.
Glavna organizatorka je bila seveda Trnjulčičina najboljša prijateljica Amanda, sicer čisto navadna čevljarjeva žena z neverjetnim čutom za organizacijo. Lučka pa se je izkazala, ko je nadomestila manjkajoče, usmerjala izgubljene in zmedene ter spodbujala utrujene. Z leti je postala duša in srce festivala in ob koncu je bila ponavadi ravno ona tista, ki je bila najbolj izžeta.
Vedela je, da se Štumfnica bliža in strah jo je bilo tega. Vedno je uživala v svojih vlogah, sovražila pa je samoumevnost. Težko je dala vse od sebe, ko pa jo je ves čas grizel glas: "Kaj pa, če si odveč?" Vedno je bila s srcem pri stvari, a koliko je to vredno, ko ti pa prinese toliko gorjá?
V Lučki je tlela jeza nad življenjem, ki je pač krivično, nad ljudmi, ki je ne cenijo, najbolj pa nad sabo, ker morda tega niti ni vredna. Zapirala se je celo pred Simonom, ki ji je doslej bil še vedno v oporo.
Srčnost je bila vedno njena vrlina in sedaj je že skoraj ves grad opazil razliko v njenem delovanju. V skrbi so jo vpraševali, kaj je narobe, ona pa je, jezna, ker niso bili tam zanjo, ko jih je res potrebovala, želela samo stran, stran, stran.
Štumfnica se je pa bližala in bližala.
Ko je nekega dopoldneva kakšen teden pred festivalom pletla girlande, ki naj bi jih obesili nad oder, je ravno razmišljala, kako bi bilo, če bi se letos odločila sploh ne sodelovati - tako bi ona in drugi videli, ali je festivalu potrebna ali odveč.
Takrat je prišel Rihard, dvorni kočijaž in jo presenetil: "Lučka, hvala, ker paziš mojo Klaro, ko greva z ženo na tržnico. Mogoče se ti to ne zdi nič posebnega, meni pa je in mislim, da ti tega nisem še nikoli povedal. Veliko nam pomeniš. Brez tebe bi tu" in pokaže na srce in na vse posestvo "nekaj manjkalo. " in je odšel.
Ko je nekega dopoldneva kakšen teden pred festivalom pletla girlande, ki naj bi jih obesili nad oder, je ravno razmišljala, kako bi bilo, če bi se letos odločila sploh ne sodelovati - tako bi ona in drugi videli, ali je festivalu potrebna ali odveč.
Takrat je prišel Rihard, dvorni kočijaž in jo presenetil: "Lučka, hvala, ker paziš mojo Klaro, ko greva z ženo na tržnico. Mogoče se ti to ne zdi nič posebnega, meni pa je in mislim, da ti tega nisem še nikoli povedal. Veliko nam pomeniš. Brez tebe bi tu" in pokaže na srce in na vse posestvo "nekaj manjkalo. " in je odšel.
Kljub vsem glasovom, ki so jo opozarjali, kako osladno in neiskreno bi to lahko bilo, je ta večer preden je zaspala, ponovila stavka, ki sta se ji vtisnila v srce: "Veliko nam pomeniš. Brez tebe bi nekaj manjkalo. "
Ne vem, ali jo bo prvi naslednji poraz sesul, da bo zaprla srce in pozabila na pohvalo - in verjetno jo bo - upam pa, da bo zaradi tega zaklada, ki mu je dovolila v srce, zrasla v svojih očeh.
Vsaj za centimeter.
Vsaj za centimeter.
Ni komentarjev:
Objavite komentar