Tišína-mír-tišina pa mi prija,
ko sonce mi zaspan obraz obsije,
tudí ko se brezupa dež ulije
in ko bolesti zven glavó razbija.
Zakáj te pesem žalostna zadane,
ko srečen si, pa kar ne gre pisanje?
Ti sreča v srcu najde stánovanje,
ti žálost le odpira stare rane?
Mogóče pa je tiste vrste sreča,
neopisljíva, dragocena, ena;
odveč beseda visokôleteča.
Pravíjo, piši, žalost je rojena;
morda besed ne potrebuje sreča;
razíšči žálost od pálca do temena.
