To niso pravi prijatelji. Tisti, ki ti počasi, a vztrajno, malo po malo zlezejo pod kožo...ko ne RAZUMEŠ, ampak ČUTIŠ, da si ljubljen. In sicer čutiš V VSAKEM UTRIPU SRCA. Tudi če ni vedno vse v redu.
Tisti, ki jih začutiš v trenutku, ki jim v kratkem času in velikem zanosu daš SEBE CELEGA, tisti, ko čutiš evforijo in si "srečen" noč in dan...po par mesecih se vse naenkrat konča in z veliko praznino v srcu izgubiš tla pod nogami: počutiš se opeharjenega, zlorabljenega, grozno utrujenega...kaj nisi ves ta čas že spet upal,, da tokrat ne bo, kot je bilo vedno do sedaj?
Do konca ti je neprijetno in boleče srečevati človeka po hodnikih. Kaj vse si mu dal, se spominjaš, kaj vse si mu odkril, pa izgleda, da mu niti ni mar...to se kliče INSTANT PRIJATELJSTVO. In zdaj VEM - ne obnese se. Nikoli. Ne pusti se preslepiti...
