mi malo morje solz se z lica ulije
o, da le rane notranje mi umije,
da duša bi v ranljivosti ne umrla.
Kdor gleda me,ne vidi hurikana
nevihte, ki mi notranjost pretresa
težko ostalim kazati nebesa,
a ni navzven očitna ena rana.
Na zunaj sem zid, sem kamen, trdna skala
v prsih pa boj, nenehno je bobnenje,
a JAZ sem jaz in boj bom zase bojevala.
Popolno ni, je k boljšemu stremenje;
lepota pa človeškosti in hvala:
iz smrti se pobrati spet v ŽIVLJENJE.
