Dragi Junij,

Moj najdaljši sopotnik. Hvala, da si z mano. Brez tebe ne bi zmogla.
Tole ni moje slovo v pravem pomenu besede. Zate pa imam konstruktivno kritiko. Upam si, ker vem, da me boš poslušal.


Najin odnos je buren: velikokrat komaj zdrživa, ampak na koncu sva vedno midva skupaj proti celemu svetu. Veliko stvari v duhovni rasti se naučiva eden od drugega. V tebi pravzaprav vidim mlajšo (in malo manj izkušeno) različico sebe. Malo ti lahko pomagam, čeprav (tako kot jaz) z glavo vedno rineš skozi zid. Vse hočeš izkusiti na lastni koži.
Lahko bi si marsikaj prihranil - in tudi jaz - , ampak očitno ne gre. Za zdaj. Po mojem bo šlo vedno boljše.

Ponosna sem nate, ker si se tako spremenil. Po hudi preizkušnji si (prekmalu) odrastel in se tudi okrepil.

Moja prva kritika tebi je način kako pristopiš h pogovoru o resnih (no, zares o vseh) stvareh. Če se ne zgodi takoj in tukaj, glasno zahtevaš kar ti pripada, zato ljudje to vzamejo kot napad in na koncu dobiš manj, kot si zaslužiš. Želim ti veliko potrpljenja in zaupanja, saj s časom vse pride do tebe. Ljudje rabijo čas za premislek.

Druga stvar: tudi ti ga rabiš! Vem, da v hudi jezi (in tudi jaz sem taka) deluješ zelo impuzivno in razdiralno - dramatično. Hočeš kaznovati sebe in še vse okoli sebe po vrhu in jih kriviš. To je napačen način. Pa zdaj sva že ugotovila, da čez čas razmišljaš čisto drugače, ko se jeza malo umiri in problem vidiva iz večje razdalje. Ta čas je, kolikor sva se opazovala za hudo jezo okrog tri ure. In meni včasih že uspe! Ogromno moram požreti. Ponos in eksplozije v meni. Se prepričati, da ni nihče kriv za to jezo.
Tudi tebi bo uspelo, verjamem vate.

Kot tretje bi rada izrazila moj velik ponos nate. Začel si delati (in uspevati) na najpomembnejši stvari zate, na odnosih. In veliko ti je že uspelo.
Kot pravim, v tebi vidim mlajšo sebe. Če mi poteg dogodkov nikakor ni bil všeč in tega na noben način nisem mogla spremeniti, sem naredila nekaj dramatičnega. Na primer izginila. To naj bi na ostale udeležene pri stvari delovalo dramatično - vsi se sprašujejo, kje sem in zakaj, in se morajo ukvarjati z mano ker kaj pa če se mi kaj zgodi. Predstavljala sem si, da bojo obžalovali kar so naredili, da mi ni bilo prav, ...
Ko zdaj vidim (in gledam tebe) kako in kaj, vidim da je bilo to enostavno iskanje pozornosti. Na zelo beden način. Če bi mi takrat kdo kaj rekel, bi bila samo jezna. Ravno takole, kot si ti zdaj jezen name. Očitno je to še ena stvar, do katere mora priti vsak sam.
Ponosna pa sem na tvoj trud pri odnosih. Trudiš se s starši pogovarjati tudi o stvareh, ki te težijo, v ostalih odnosih ne jemati vsega tako osebno, si dovoliti enostavno uživati v samoti, ko ti druženje ne paše, ... ko gledam tebe, sem ponosna, da sem tudi jaz to dosegla in vidim, kako velik napredek je to.

In še ena zelo stroga kritika! Čisto možno, da me sploh ne boš poslušal, ampak to moram reči. Nehaj se uničevati! Zakaj se kaznuješ za stvari, ki jih sploh nisi zakrivil? Zakaj se kriviš za stvari, ki v resnici niso slabe? Zakaj se ti to ne zdi nič hudega? Kaj ti ni jasno?!
Vem, da se tebi to sploh ne zdi več narobe in da morda nikoli ne bo boljše, ampak želim si, da bi to kdo rekel meni, preden je to postalo del mene: Spravi se k sebi! Veš, da ti to ne koristi in da moraš paziti sam nase.

Ampak vedi, da ne glede na vse ne morem iti stran. Ne boj se, da bom odšla. Mislim, da tudi ti ne boš. Pa tudi, če boš, ne boš prav daleč stran - kot že velikokrat prej.
Vesela sem, da te poznam takega, kot si - vedno boljšega, in vedno bolj človeka. Veselim se, da boš nekoč lahko v miru živel sam s sabo.


Z ljubeznijo,
Veronika