Draga moja dušna sestra,
res, da daleč stran sva si.
Je mogoče moja krivda,
ali take so poti?
Ujela si me prav v trenutku,
ko ranljiva sem bila,
nisi ved'la, razumela,
jaz pa v sebi umirala...
Res, da zdaj je že storjeno,
kar bilo je, mimo je,
a da dušo (mojo, tvojo) razboleno
pomirim, ti rečem; glej:
bodi srečna, bodi dobra,
če se srečava še kdaj,
vedi, da sem rada imela
in imam te še sedaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar