Zmrazi me vsakič, ko pomislim na ime kraja, kjer sva se srečala.
Odkar se je zgodila ta grdobija se izogibam globljemu premišljevanju o tem. Nastala je neka taka zanka, kjer sem (kot ponavadi) iskala predvsem svojo krivdo in bila proti tebi našpičena na vsak način. Ko sem se malo pomirila, sem drugače razumela nekatere izmed tvojih trditev in pogledov na moje izkušnje.
Prej sem pomen tvojega sporočila izničila z občutkom ogroženosti. Počasi razumevam, kaj si mi želel povedati in zakaj. In veš kaj? O dosti stvareh se nisi motil. Žal mi je, da te nisem bolje poslušala in mogla sprejela tega.
V istem trenutku pa se spomnim, zakaj je to svinjarija in ne zmota: napačen vzgib in napačen način.
Najprej namen: verjetno si moje govorjenje dojel kot klic na pomoč in mi hotel pomagati na vsak način, čeprav si tega sploh nisem želela. Mislim, da je bil eden izmed vzrokov za tvoje (tako napačno) ravnanje tudi moja ranljivost in tvoja očitna želja po dotikih.
Iz vse te zmešnjave med nama sem nekako razumela, da sem nehvaležna smrklja, ki zavrača pomoč poštenih ljudi. Jaz, ki sem bolj od pomoči iskala zgolj sprejetja brez vprašanj in nisem niti sama točno vedela, česa si želim sem bila vedno bolj zmedena in prestrašena.
Tvoj vzgib me ni vznemiril, ker nisem mogla prepoznati zla v njem. Tvoji gnusni dotiki pod pretvezo pomoči in usmiljenja.. na bruhanje mi gre. Bolj kot jaz si bil tu pomemben ti. Pa dotiki niti niso bili najhuje, kar se je zgodilo: pojasnila bom, zakaj je bil tvoj način še bolj zgrešen kot namen.
Na začetku sem ti kar zelo zaupala, kar se kasneje ni izkazalo kot preveč dobra odločitev. Naslednji dan je vse moje najgloblje stiske namreč vedela že vsa tamkajšnja skupnost - nisi imel pravice, da me izdaš. Nisi me prosil za dovoljenje, nisi me pripravil na to, nisi me niti vsaj obvestil o tem. Bolelo je, ko so se vsi ostali strinjali s tabo, pa čeprav so vse slišali le iz druge roke. Kakšno moč imaš nad njimi?
Skupaj s tabo so me naravnost obtoževali in poizkušali iz mene izsiliti priznanje o ne vem čem. Ničesar si ne želim bolj kot pozabiti tisti večer. Ti in ona sta pritiskala name s stavkom, ki je vmes nekje v moji paniki že izgubil pomen. Bila sem nezaščitena, prestrašena in sama. In pritiskanje je trajalo v nedogled. Ne spomnim se, kako se je končalo, ampak ko si šel, se je med mano in njo nadaljevalo dokler se nisem vdala ali pa se pustila prepričati - ne spomnim se več.
Zgrešeno delovanje:
- Poslušal si me in moje stiske podelil s celo skupnostjo.
- Dosegel si, da me je vsa skupnost izločila in delovala proti meni.
- Moje telo si izrabil za svoja hrepenenja.
- Na tvojo željo me tvoja skupnost zavrača dokler ne priznam, da se motim.
- Moja opravičila spet in spet obračaš v nove obtožbe.
Torej,
če se nekega dne (upam) srečava, ti želim te stvari povedati. Do takrat bodi v miru, ki ga spet nosim v sebi. Zbogom!
Veronika
Ni komentarjev:
Objavite komentar