Ko sem tole bukvo videla na prijateljevi knjižni polici, sem vedela, da jo moram prebrati. Naveličana sem namreč lahkih poletnih branj in želim knjige, ki ti zares nekaj dajo.
Ime mi je rdeča je zame definitivno ena izmed njih. Všeč mi je bila zaradi tematike, načina pripovedovanja in sile, ki ti preprečuje, da knjigo izpustiš iz rok.
Odkrila mi je vtis muslimanskega sveta, kakor ta izgleda od znotraj. Tisti, ki so knjigo prebrali, pa bi se verjetno strinjali z mano, da zgodba vsebuje relativno veliko spolnih dejanj, pohotnosti in namigovanj. To me je po svoje presenetilo, ker sicer nimam vpogleda v zasebni svet ljudi tovrstne kulture.
Dogajanje je postavljeno v delavnice in domove iluminatorjev in miniaturistov, kjer v strogi tajnosti poteka okraševanje knjige za sultana.
Debela je, dolga pa ne. Bralca lahko drži v napetosti do zadnjega izdihljaja. Glavno vprašanje: "Kdo je morilec?" do konca ne dobi odgovora.
Osebno me je konec glede na ostalo fenomenalno delo gospoda Pamuka malo razočaral. Ampak čisto malo.
Osrednji problem knjige in z zgodbo v njej tedanjega sveta (srednji vek, arabski muslimanski svet), ki naj bi bil prikazan dokaj verodostojno je vprašanje sloga. Ali umetnik lahko pusti podpis, napakico, način upodabljanja v znamenje svoje identitete? Pripadniki starodavnih miniaturističnih šol Herata in Tabriza so to zanikali, a vse bolj se je uveljavljal frankovski (tj. evropski) slog, ki je raznolikost podpiral.
Pritegnila me je vzporedna zgodba Črnega in Šekure, ljubezen iz otroštva.
Pohvalim način, ki si ga je avtor izbral, da nam pove to zgodbo - izmenjujejo se misli in pogledi vseh glavnih likov, kar naredi zgodbo dinamično in bralca aktivnega. Dragoceno je, da lahko človek zgodbo izmenično vidi iz različnih strani.
Malo so me zmedli nazivi: efendi (očitno spoštljiv naziv, kot gospod, kolega), šah, sultan, ... kdo je nad kom in odgovoren za kaj? Kakšna priložena razlaga hierarhije ne bi bila odveč. Ampak se bom v to poglobila sama. (oziroma razlage ne najdem...čudno?!?)
Pišem že nekaj časa po tem, ko sem knjigo prebrala in moram reči, da me je prepričala. Pa ne vem, če je to zgodba, niti ne dolžina - na trenutke je vseeno mučna in zapletena. Mislim, da najbolj pogrešam svet, ki ga je Orhan Pamuk ustvaril. Nekaj nerazložljivega - duh, ki veje iz tega sveta. Tako drugačen. Poln skrivanja. Pa še vedno blizu srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar