torek, 5. februar 2013

Sonet o labodu

Malo tam in malo tu
mi včasih ugaja mal' miru,
spet drugič kruha zaužijem
žarečim obrazom milino odkrijem.

Z odprtimi usti belino občudujejo
"a je iz nebes?" vsi prevzeti vprašujejo.
Stopajo sem, "mami, se ga dotaknem?"
stopim nazaj, sramežljiv se umaknem.

Vsi me občudujejo,
vsi obožujejo,
se vame vsak skoraj zaljubi.

Ko sam sem, samota
je težka grozota:
nobeden, noben me ne ljubi.