malo telo se hmen privije;
kot ciganska mati jaz živim:
mi rosa zjutraj obraz umije.
Hodim, tečem, zibam, plešem,
v zibki dete se smehlja,
a razmišljam, kam zavlečem
se, ko zima bo prišla.
Popoldne sonce me poljublja;
živi sem otrok luči
iz kotov jaz pometam sence:
ciganska duša, brez skrbi.
Ko včasih k žalostnim pristopim,
se bojijo, "pojdi stran!
Bejš, ciganka!" govorijo,
"Umazanka, otrok podgan."
A oni vidijo narobe,
le ljubezen v men' živi.
O, boj se, človek, teme v srcu,
boj zakrknjene strasti.
