Gospod Bog, po vsem tvojem stvarstvu rahlo odmeva misel, da je nad vsem tem še nekaj, nekdo. Vsa živa bitja in njihova raznolikost, zemlja, sonce, zvezde se zdijo na prvi pogled nekaj običajnega. Naše srce pa pravi, da si jih ustvaril ti. Da so to darovi, ki bi jih morali znati vedno znova sprejemati.
Toda nič zemeljskega ne more privesti do zadnjega srečanja in miru v tebi, ki bi izpolnilo moje hrepenenje. Zato romam in iščem naprej. Vendar z lastnimi močmi nikdar ne morem doseči tega, kar iščem. To mi lahko nakloni le tvoja milost.
Zbudi v meni sveti nemir, da te bom nenehno iskala. Uči me razumeti, da moram živeti le iz tega, kar je nad menoj, in da se izgubim, kakor hitro se vsidram vase. Sprejmi mojo roko in mi pomagaj, da te najdem, da najdem sebe v tebi. Amen.
