Vsaj v mislih sem si želela biti nad nama, ker so najini začarani krogi neverjetno ponavljajoči.
Družiti se s tabo je fenomenalno, Januar. Vedno si me znal poslušati in odgovoriti na moje misli. Pa tako podobna sva si! Tako blizu sva si bila. To bi opisala kot neko žarenje. Veš, v očeh? Sprašujem se, ali si ga čutil.
Spominjam se, da je bilo zelo močno. Ampak ali nisem že takrat imela tega občutka? Da je nekaj narobe. Nekaj, pa ne vem kaj. Morda zaradi skupnih trenutkov niti nisem želela vedeti - le naj traja, dokler lahko.
Res je, takrat sem močno potrebovala prijatelja. Hvala ti, da sem ga v tebi našla. Ravno tako močno kot sem želela nekoga ob sebi, pa sem morala vedeti, da sem jaz lahko nekomu prijatelj. Tega ni bilo. Oba sva dajala in sprejemala, a jaz sem se veliko bolj razkrila. Je to moja napaka, sem šla predaleč - ali si se ti bal pokazati, kako čutiš? Morda oboje.
Januar, najin odnos ne bi smel biti.
Ti si iz drugega sveta; tvoj svet je nad mojim svetom. Jaz sem tu, da tebe ubogam in ti, da me omejuješ. Ko sva to poskušala nazaj najti, sva se spotikala in jaz sem padala. Nisem razumela, zakaj.
In zdaj vem, da je bilo prav. Tako bi se moralo končati in pri tem ostati.
Zrelo in odraslo sva se pogovorila in si oprostila - pa ne enkrat - ampak odnos je šel po starih tirih, kot da razrešitve ne bi bilo.
In res je nekaj manjkalo, Januar.
Čustva se ohladijo. Le na ta način se umirijo tudi najini krogi. Ko sem si jaz končno začela razmišljati po svoje in si si ti končno začel odpuščati, sva se osvobodila.
Hvala.
Veronika
Ni komentarjev:
Objavite komentar