Drug pogled na mojo vero

Krščansko skupnost doživljam kot vse ostale skupnosti - ne dopušča drugega mnenja. Pa ni bilo vedno tako.
Vera je zelo osebna in zelo globoka stvar, kar je verjetno glavni razlog za toliko nesoglasij, medverskih nestrpnosti in žolčnih debat med zagovorniki in nasprotniki nekih prepričanj.
Sama ne vem točno, v kaj verjamem. Vzgojena sem kot kristjanka in do nedavnega to tudi z vso dušo živela. Zaradi vzgoje in tradicije verjetno tudi ne morem ravno verjeti v kaj drugega. Potem pa so prišle preizkušnje.

Naša Cerkev kot zbrani ljudje se mi je vedno zdel kraj poln upanja, usmiljenja in odpuščanja. Pa verjetno še vedno je - le da jaz ne spadam več zraven.
Kako se je to zgodilo? Moje stiske so take vrste, da se o njih ne govori. Ne ukvarja se z njimi in obsoja se jih. Za usmiljenje tu ni prostora. Seveda je to pričakovano - kaj pa boš rekel nekomu, ki noče živeti? Bog deluje po ljudeh in ti ljudje so se me izogibali, mi odsvetovali razne aktivnosti ali pa se - še huje - delali, da ni nič.

Tako sta moja vera v Boga in zaupanje v ljudi plahnela bolj ali manj istočasno. In Cerkev mi je - hote ali nehote - dala vedeti, da sem krščanski odpadek. Pa nisem obupala, čeprav nisem dobila podpore ravno takrat, ko sem jo najbolj potrebovala.
Morda je moja glavna napaka naivnost - verjamem v dobro. Da imajo vsi ljudje dober namen. In ko sem okolje zamenjala za nekrščansko in se začela družiti z ljudmi, ki me cenijo ravno tako malo kot se sama, sem kljub razočaranju nad njo srčno branila svojo vero.

Glede svojih dvomov o veri in življenju, h komu po nasvet? H nekemu duhovniku. Pa ni bil le duhovnik in njegov namen ni bil le dober. Recimo samo, da sem trpela telesno, še bolj pa duševno, ker me je kljub vsemu slabemu uspel pripraviti do tega, da nisem mogla oditi.
Taka izkušnja z duhovniki nenazadnje ni bila edina.
Kar hočem povedati je, da nisem jezna nanje. Dejstvo pa je, da 1. duhovnikom (pa naj se sliši še tako stereotipno) ne zaupam več in 2. da se bojim starejših moških.
Torej - kako je trenutno z mojo vero? Šepa. Jezna sem na Boga, ker se je v stiski kot vsi ostali obrnil proč od mene in mi ni namenil niti besede niti prijaznega dotika. Če pa bi hotel in če bi se mu zdela vredna, bi se mi pa že oglasil, ne? No, na duhovnike se zagotovo ne bom obrnila s tem vprašanjem.

Kaj pa soverniki? Moje izkušnje: večina verjame brez argumentov in se sploh ne sprašuje o tem. Verjetno se zato "vzpodbude" mojim stiskam ponavadi slišijo kot "Bog je dober" in "zaupaj" in "boš videla, da bo vse bolje v nebesih". To pa me odbija in prestraši, pa tudi malo ujezi. Za malo se mi zdi tudi ko vidim, da se je večina ljudi, s katerimi sedim skupaj v cerkvi ustavilo na pol rasti in grejo h maši zato, ker se tja pač gre in se tam izklopijo za eno uro ter avtomatsko odgovarjajo na duhovnikove stavke. Veliko je takih.

Poleg tega verniki nehote obsojajo šibkejše v veri - vsaj taka je moja izkušnja - in ravno zato je moja vera še manjša in. Ker nisem del skupnosti. To je pri vsem skupaj najmočnejša bolečina - nikamor ne spadam in nikomur ne bi manjkala. To boli toliko kot življenje samo.

Še vedno se mi zdi glasba lepa im kdaj pa kdaj duhovnikove besede modre, a počutim se kot odpadek - nekdo, ki je v istem prostoru, pa ni povabljen na zabavo.
Koga naj torej prosim za pomoč? Duhovnikov ne. Sovernikov ne. Sovražnikov vere ne. Bog je pač tiho. Nihče več mi ne pride na misel...