Iz groba mojega drevo naj raste
in v srcu mojem črno smrt ubije,
dokler vsega življenja ne izpije,
ga črpa naj, četudi nič ne zraste.
Ko v strah mi srčno upanje preraste,
srce še živo v grozi glasno vpije
potem ga bridki dež solza zalije
v strahu pred tišino hrani kraste.
Ko pok naposled prebudi ravnino,
telo pozabi vso to bolečino
spusti v sladkih sanj se svetle staje.
In svet pozdravi blaženo tišino
po boju mir odpira se v globino
v svobode polja se zbudim igraje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar