Dobro povzame stanje - tema ni namreč nič kaj prijetna. Tudi srečnega (ali vsaj pomirljivega) zaključka zgodba nima. Nima niti prav preveč pozitivnih likov. Izredno nazorno prikazovanje pokvarjenega meščanstva, hinavščine med sotrpini, varanja, zahrbtnosti, umorov obrača želodec. Profesorica slovenščine je priporočila, naj z branjem Zolàjevih raje še malo počakamo.
Pravzaprav sem proti koncu knjige ugotovila, da berem drugi del Germinala. Ampak ni problema... zgodba se lepo nadaljuje.
Tema je pravzaprav mučna: revščina, stradanje, varanje, izkoriščanje, nasilje nad ženskami, ... Ni lahko branje. Zakaj jo berem?
Zaradi tistega stremenja h nerealni sreči, upanja kljub obupu, pripravljenosti doseči cilj za vsako, ampak res vsako ceno. Liki, kot so Chaterine bi morali biti bolj pogosti tudi v resničnem svetu. Da, pustila se je izkoriščati, pretepati, zmerjati. Pa še vedno v njej ni umrla tista mala koreninica upanja, da bo s časom vseeno (vsaj malo) bolje. Krhko (še) dekle v sebi skriva neverjetno moč. To me navdihuje.
Komu bi Germinal priporočila v branje? Nekomu, ki:
- se ne ustraši težkih tem
- si želi prebrati nekaj drugačnega
- uživa v podrobnostih
- mu je lasten čut za človeka.
- ker zgodba spodbuja drugačen pogled na svet
- ker da bralcu misliti na vse, kar ima in česar nima
- ker z neusmiljenim potekom dogodkov vzpodbuja vživljanje v drugega.
V glavnem, priporočam. Vztrajajte.
Ni komentarjev:
Objavite komentar