Zoriš

Joj, to življenje pa res ni za živet
in starši me nikakor ne morjo razumet
kar po cele dneve nimam kaj za počet,
zdaj pa res ne razumem več, kam gre ta svet.

Najraj bi cele dni ležala v postli u sob
in kot Trnjulčica bi spala, čeprav sploh nisem snob.
Najraj bi pamet zgubila, bi bla idiot
mi neb razmišljat blo treba, mogoče žvela bi boljš.

Zadnje čase sem skos tko nekam slabe volje
ni mi jasn, kam bi s sabo, ni mi jasn, kdaj bo bolje.
Včasih jezna sem ko zmaj, mečem stvari skozi okno
in dostkrat si želim, da bi še sama poletela.

Ampak kdaj pa kdaj je fajn, bi kr cel svet objela
oh moj ljubi dragi Bog, kdaj bom js sebe razumela?!
Sploh ne morem verjet, da je tko čudn, hkrat lepo
posebej ko se umiriš, gledaš večerno nebo.

Te majhne lučke, zvezdice ti svetijo tm gor
ti pričarajo nasmeh: ti si mlad, saj si nor!
Odkrivajo na nebu ti milijone reči:
dokler mlad si v srcu,
delaj nore stvari,
srečuj nore ljudi,
išči nore poti.

In ko se malo ustališ, ko se malček umiriš
vidiš, da
prašna cesta
pelje ven iz mesta
v park do starega bresta,

kjer se rahlo umiriš,
si končno misli zbistriš
in mir v srce naseliš,
ga vse življenje držiš.